Čedalje več se govori o tem kaj so motnje hranjenja, zakaj do njih pride, kdo jim je najbolj podvržen in kako se jih zdravi. Res moramo priznati, da motnje hranjenja niso več taka tabu tema kot so bile še nekaj let nazaj, vendar pa moramo istočasno povedati tudi, da kljub večjemu poudarku na to bolezen, še vedno nimamo magičnega recepta kako se jih rešiti. Vsakdo to upraviči z razlago, da zahtevajo motnje hranjenja individualen pristop k zdravljenju, saj je vzrok, da je do njih sploh prišlo, pri vsakem posamezniku drugačen. In to opravičilo je ustrezno.

Res je, da je vsako živo bitje unikatno in prav zato se tudi motnje hranjenja pri vsakemu posamezniku pojavijo unikat – če se lahko tako izrazim. Gre se za neko duševno stisko, ki je tako močna, da se ji posameznik ne more upreti in ga le – ta prevlada v obliki motnje hranjenja. In kakšna je zdaj pravzaprav ta duševna stiska? Lahko je dobesedno karkoli. Nekaj, kar ti zelo veliko pomeni, vendar se to nekaj ne odvija tako kot bi si sam želel. Ker pa ti toliko pomeni, te tudi toliko prizadene. In zdaj, ko pišem ta članek in, ko sta minili že slabi dve leti odkar nimam več sama težav in motnje hranjenja niso več glavni cilj v mojem življenju, se sprašujem, če bom res kdaj popolnoma o.k.

Vem, napisala sem celo knjigo o tem in še vedno stojim za svojo knjigo in, kar je še pomembnejše, besede v njej. Vse, kar sem v njej zapisala, drži. In tudi res sem sedaj v redu, kar se tiče moje motnje hranjenja. Anoreksija je popolnoma odšla iz mojega življenja in mi prepustila, da svobodno uživam v hrani in se ne ves čas ogledujem v ogledalu. Me je pa strah, da mi je pustila en delček moje stare osebnosti. Kar je sicer normalno in celo logično, glede na to, da sem bila tudi takrat to jaz. Vendar bi si pa takrat morda najbolj želela, da ravno ta delček od moje motnje hranjenja najprej izgine. In ta delček je vzrok, zakaj je pri meni prišlo do anoreksije. Bila sem osamljena.

Preveč osamljena. Odrinjena iz družbe sovrstnikov, pa tudi nisem se znala vklopiti v kakšno novo družbo. In kljub temu, da sem se med zdravljenjem začela truditi, da bi se vklopila v neko družbo, nek krog sovrstnikov, se truditi za kariero in se ukvarjati s hobiji, se mi še vedno zdi, da sem veliko časa kot nek samotar. Ali mi to paše ali ne je popolnoma odvisno od dneva in mojega počutja ter prostega časa. V veliko primerov pa bi lahko rekla, da mi to ni všeč. Ugotovila sem, kako rada sem v družbi in koliko energije mi to da. Vendar pogosto pridejo dnevi, ko se še vedno počutim tako zelo močno osamljeno. In ta občutek resnično ne maram. Ali bodo motnje hranjenja izvohale to mojo šibko točko ali pa ta točka ni tako zelo šibka, tega ne vem. Vsekakor pa upam, da ni. Vendar vedno bo pri meni ostalo to vprašanje odprto…