Vrhovno sodišče RS je določilo, da so kreditne pogodbe, sklenjene v tuji valuti, še posebej švicarskih frankih (CHF), podvržene pravnim izzivom, saj se razglaša ničnost zaradi nepravičnosti določenih pogodbenih pogojev v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov. Preverite več na tem naslovu.

Devalvacija nacionalne valute in tečajno tveganje za potrošnike

Pogodbeni pogoji, ki določajo plačevanje mesečnih anuitet v tuji valuti, so postali sporni zaradi devalvacije nacionalne valute. To je povzročilo, da so potrošniki, ki so vzeli posojila v švicarskih frankih, nenadoma prevzeli tečajno tveganje, kar je bilo sprva predstavljeno kot standardni del pogodbe, ko so potrošniki vzeli posojila v švicarskih frankih.

Pomanjkanje informacij in breme tečajnega tveganja

Pomembna točka v tožbi je pomanjkanje zadostnih informacij, ki so bile na voljo potrošnikom, ko so vzeli posojila v švicarskih frankih. Težave laikov, da bi razumeli potencialne ekonomske posledice pogodbenih določb, je bila posledica nejasnosti in omejenega dostopa do ključnih informacij s strani bank, ki so dajale posojila v švicarskih frankih.

Težave potrošnikov pri razumevanju tečajnega tveganja

Potrošniki, ki niso strokovnjaki na področju financ, so se soočali s težavo pri razumevanju potencialno velikih sprememb deviznih tečajev. Pogosto so bili brez sposobnosti ocenjevanja obsega tečajnega tveganja, še posebej v luči možnosti padca vrednosti valute, v kateri prejemajo svoje dohodke (npr. EUR).

Tožba jasno izpostavlja, kako so potrošniki, zlasti tisti brez finančnega ozadja, postali nemočni pred kompleksnostjo deviznih pogodb, kjer so pogodbeni pogoji postali vir pomembnih tveganj, za katere niso bili ustrezno obveščeni.

Nepoštenosti v pogodbenih pogojih – pomen jasnosti in razumljivosti

Pri ocenjevanju pogodbenih pogojev je ključnega pomena preizkusiti njihovo jasnost in razumljivost, še posebej v primerih, ko so ti pogoji zamegljeni ali težko razumljivi. To je še posebej poudarjeno v sodni praksi Sodišča Evropske unije (SEU) in izhaja tudi iz slovenske sodne prakse.

Poudarek na zaščiti potrošnikov v pogajalskih razmerah

Izhodišče direktive je, da so potrošniki v pogajalski poziciji in informiranosti pogodbene stranke pogosto v slabšem položaju. Test nepoštenosti ima namen zaščititi potrošnike pred njihovo šibkejšo pogajalsko močjo, še posebej takrat, ko podjetje, na primer banka, izkorišča svojo močnejšo pogajalsko pozicijo, ko se gre za posojila v švicarskih frankih.

Ločeni preizkusi nepoštenosti in neuravnoteženosti pogodbenih pogojev

V procesu preverjanja pogodbenih pogojev glede nepoštenosti se zahteva izvedba ločenih preizkusov nepoštenosti in neuravnoteženosti. Ti preizkusi so neodvisne predpostavke, ki morajo biti kumulativno izpolnjene, da se določen pogodbeni pogoj lahko razglasi za nepoštenega. Tak pristop omogoča natančnejše ocenjevanje pogodbenih razmerij in učinkovito zaščito potrošnikov pred morebitnimi zlorabami s strani podjetij.

Okoliščine za presojo nepoštene predpostavke v skladu z direktivo

Sodišče Evropske unije poudarja, da je za presojo nepoštene predpostavke iz člena 3(1) Direktive 93/13/EGS ključno preveriti obstoj določenih okoliščin ob sklenitvi pogodbe. Posebno pozornost namenja neravnovesju v ravni informiranosti med potrošnikom in banko glede tveganja spremembe tečaja ter morebitnih vplivov te spremembe v času trajanja kreditne pogodbe.

Neravnovesje v informiranosti kot ključno merilo

Odločilno merilo za presojo nepoštene predpostavke je resno neravnovesje v ravni informiranosti, ki škoduje potrošniku. Če obstajajo okoliščine, kjer je potrošnik slabo obveščen glede tveganja spremembe tečaja v primerjavi z banko, se to šteje za ključen dejavnik za ugotavljanje nepoštenosti.

Neetično ravnanje banke ob poznavanju tveganj

Če banka pozna ali bi morala poznati tveganja, povezana s spremembo tečaja, in kljub temu potrošnika ne obvesti, se vzpostavi neravnovesje v informacijah med strankama. V takih primerih se presoja neetičnega ravnanja banke glede na pravilo krepitve skrbnosti, ki zahteva, da se banka obnaša s skrbnostjo dobrih strokovnjakov, kot je opredeljeno v 2. odstavku 6. člena Obligacijskega zakonika.